Ko nosimo nekaj, kar ni naše

Odgovarjala sem novinarki Urši Zupan za članek o medgeneracijski travmi. Dostop do članka tukaj.

Strahovi brez zgodbe. Odnosi, ki se vedno znova končajo enako. Občutek, da nismo v "pravem" življenju. Telo v napetosti, čeprav zunaj vse deluje.
Telo ve, tudi ko mi ne vemo. Dih, mišični tonus, ramena, glas – vse to so vhodi v zgodbo, ki je nismo nikoli slišali.
Medgeneracijska travma se redko pokaže kot "velika drama". Pogosteje je to tih občutek nevrednosti, sramu, nezaupanja, notranje osamljenosti.
Prenese se v odnosu – skozi pogled, dotik, odziv. V zgodnjem odnosu otrok oblikuje občutek sebe, sveta, varnosti.
Travma ni le preteklost – je vzorec, ki se ponavlja v sedanjosti.
A krog lahko prekinemo. Najprej s tem, da ga prepoznamo.
Da razumemo, da ni z nami nič narobe, če nosimo nekaj, kar ni naše.
Telo, odnos, glas – so pot do ozdravitve.
Tudi kar je zapisano v genih, se lahko ob sočutju in zavestnem delu prepiše.
Travma ni obsodba – je povabilo k zdravljenju.